Katarina Marinčič

Katarina Marinčič, rojena 1968 v Ljubljani, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala iz opusa Honoréja de Balzaca, zdaj pa tam že več kot dvajset let poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja. Je avtorica štirih romanov: Tereza (1989), Rožni vrt (1992), Prikrita harmonija (2001) in Po njihovih besedah (2014) ter zbirke novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija, pripoved na zgodovinskem ozadju 1. svetovne vojne, je prejela nagrado Kresnik, zbirka O treh je bila nagrajena z Dnevnikovo Fabulo, roman Po njihovih besedah pa je prejel nagrado kritiško sito za najboljšo slovenska leposlovno knjigo leta 2014 po izboru kritikov. Prikrita harmonija je l. 2008 izšla v nemškem prevodu, zbirka O treh pa leta 2014 v francoščini in makedonščini.

 

Tereza

Roman Tereza (1989) zajema čas od zadnjih let devetnajstega do dvajsetih let dvajsetega stoletja, dogaja se v Ljubljani, ki jo je leta 1895 prizadel hud potres, na slovenskem podeželju in na Dunaju. Delo, avtoričin prvenec, so kritiki označili za poskus družinskega ali epohalnega romana. Osnovna zgodbovna nit povezuje usode ljubljanskega trgovca Barde in njegove družine, zlasti dveh sinov, Ernesta in Ivana. Ernest, ki trpi za astmo, del mladosti preživi v hribovski vasici, kjer doživi tudi svojo véliko ljubezen. Odločilni preobrat v Ivanovem življenju pa nastopi s selitvijo iz province na Dunaj, kjer bo študiral medicino. V žarišču avtoričinega zanimanja so erotični in eksistencialni odnosi med njenimi osebami in zgodovinski čas je prazaprav samo v ta namen zgrajena kulisa – čeprav zgrajena zelo prepričljivo. Del pripovedi poteka na način pisemskega romana, roman v celoti pa je mogoče brati tudi kot pastiche, ki se sklicuje na modele 18. in 19. stoletja.

 

 „Iščem človeka, ki bi mi povedal zgodbo mojih staršev. Ljubi Ivan, iz nekaterih stisk nas lahko rešijo samo zgodbe.”

(Ernest Barda, Pismo Ivanu)